Janez Pelko | Stroboskopske regresije

Vabljeni v Galerijo Sokolskega doma na ogled fotografske razstave Janeza Pelka. 

Razstava bo na ogled do 5. februarja 2020. 

Sokolski dom je v času razstav odprt:
od torka do petka od 10. do 12. ure in od 17. do 19. ure
ob sobotah od 9.30 do 12.30 ure
ob nedeljah od 9.30 do 12.30 ure in od 17. do 19. ure

Pred vami je hiša, ki jo je zgradil Janez. Pred vami je razstava večjih in manjših naključij. Razstava bliskovitih vračanj v preteklost. V otroštvo, v sanje o lepoti. V svet brez skrbi, v odraščanje v svobodo. Pred vami je hiša, napolnjena s spoštljivostjo do vsebnosti in oblike telesa, ta okvir pa pravzaprav ni omejitev ali začetek konca vidnega, ampak dodatno gorivo za ustvarjalnost. In prav to spoštovanje je Janezu Pelku omogočilo izjemno čuten ter neobremenjen ustvarjalni pogovor z ženskami, ki so se pojavile v tej hiši, in ki mu, vsaj tako se zdi, pa to ni prezahtevno za naključnega opazovalca razstavljenih del, nekoliko olajšajo prenekateri spomin, ki ga ob vstopu v nekdanji dom prinesejo strele preteklosti – stroboskopske regresije torej.
Pri Stroboskopskih regresijah gre za vračanje v najgloblje bolečine in strahove preteklosti istega življenja skozi posvečanje dosegljivi, a hkrati nedotakljivi lepoti ter popolnosti akta. Gre namreč za nekakšno zdravljenje, ki ga povzroča šviganje strel preteklosti ob sprehajanju skozi prostore hiše, v kateri je Janez preživel prvih sedem let svojega otroštva. Zgradba, v kateri je prebival z bratom dvojčkom in staršema, je danes prazna in zapuščena. Vstop v prostore pa ni preprost, saj ga ti spominjajo na odnose s starši, ki so bili vse prej kot zgledni. Učitelja po poklicu sta postavila nekakšen tekoči trak, po katerem so se v Janezu ter njegovem bratu dvojčku kopičili odgovori na nezastavljena vprašanja. To nerazrešenost lahko še danes opazimo v ustvarjalnosti umetnika, gotovo pa na katerega od teh odgovorov avtor postavi vprašanje tudi z apelom postavljanja podob pred vami na ogled. Morda boste katerega občutili tudi opazovalci ter nanj skozi primerjanje zgodb iz svojih otroštev primerno odgovorili. Ob iskanju vprašanj in podajanju odgovorov se prepustite nagovarjanju lepote človeškega telesa, kar je na razstavljenih posnetkih ujel Janez Pelko. Vendar pozor; smisel postavljanja oči božajoče intimnosti ni v postavljanju lepot ženskega telesa v ospredje, ampak v opozarjanju na kontrast nedoživetih lepot v otroštvu umetnika, torej v hiši, ki jo je zgradil kot odrasel, in vanjo ujel še sebe, svoje strahove in dvome vase.
In ko ustvarjalni postopek večine umetnikov primerjam z Janezovim, ugotavljam, da je prenekateremu avtorju njegova govorica nekakšen prikaz samozdravljenja in kot taka pravzaprav posledica dejstva, da je bilo avtorjevo spočetje največje oziroma ponekod celo edino soglasje matere in očeta. Otrok, ki je postal umetnik, je bil pravzaprav nezaželen, saj sta bila starša preveč odsotna in sta nadaljevanje genske sestave svojih teles zadušila z napačno pozornostjo ter svojimi napakami, ki sta jih po možnosti kasneje očitala odraslemu otroku. V smislu nekakšne sprevrženosti smo lahko umetniški ustvarjalci svojim staršem pravzaprav celo hvaležni, saj so nas nezavedno za vedno postavili v svet neprestanega izpraševanja, kdo sem, ki sem, in s kom sem, ko sem.
Naj zaključim s svojimi avtorju posvečenimi besedami oziroma podnaslovom, ki opisuje ustvarjalnost fotografa skozi desetletja njegovega ustvarjanja: »Ko bom velik, bom majhen.« Za Janeza to drži, saj je eden redkih umetnikov, ki ga ego ne pokvari in je z leti, ko je postajal večji in vse bolj priznan, obenem neprestano in izjemno spontano v sebi ohranil to čudovito skromnost.

Gregor Rozman, večpredstavnostni ustvarjalec