Peter Jovanovič »Kronist sanjskega sveta«
Peter Jovanovič »Kronist sanjskega sveta«
12. 1. 2018
Tea O.
5673
Trajanje
Vabljeni v Galerijo Sokolskega doma Škofja Loka na ogled razstave Petra Jovanoviča "Kronist sanjskega sveta".
Razstava bo na ogled do 8.3.2018.
Sokolski dom je v času razstave odprt:
od torka do petka od 10. do 12. ure ter od 17. do 19. ure
ob sobotah od 9.30 do 12.30 ure
ob nedeljah od 9.30 do 12.30 ure in od 17. do 19. ure
prazniki: zaprto
PETER JOVANOVIČ – KRONIST SANJSKEGA SVETA
Kdor sanja podnevi izve veliko stvari, ki uidejo tistemu, ki sanja samo ponoči. E. A. Poe
Rojstvo moderne umetnosti ni botrovalo nastanku naivne umetnosti, vendar je zaradi odmika od akademizma veliko doprineslo k njenemu priznanju in uveljavljanju. Samorastniško umetnost kot obliko likovnega izražanja že od njenih začetkov spremljajo mnoga vprašanja in dileme: od razhajanj v smislu terminoloških opredelitev (izvirna, narodna, primitivna, samorastniška, ruralno amaterska, naivna…) do končne definicije. O vsem tem se da na široko razpravljati, nikakor pa se kvalitetni samorastniški tvornosti ne more oporekati izvirnosti, estetske vrednosti in pomena. Likovni program Sokolskega doma v Škofji Loki smo obogatili s razstavo slikarskih in kiparskih del Petra Jovanoviča, samorastnika izpod Blegoša. S to razstavo se pridružujemo praznovanju njegovega častitljivega življenjskega jubileja – 80. letnice, na ogled pa postavljamo selektiven izbor avtorjevih del v različnih umetniških tehnikah in formatih, nastalih v različnih ustvarjalnih obdobjih in ciklih. Gre za risbe s srebrnim in zlatim svinčnikom na papirju, risbe s črnim tušem in barvnimi tuši ter kipe iz lesa.
Peter Jovanovič je sodobni ljudski umetnik in individualni raziskovalec izbranih likovnih medijev. Čeprav se ni učil pri slavnih mojstrih in ni nikoli prestopil praga likovne akademije, ga slovenska umetnostnozgodovinska stroka ne more in ne sme prezreti. S svojim opusom dokazuje, da spada med najpomembnejše slovenske likovne samorastnike. Profesor Ivan Golob je o njem pred desetletji napisal, da Peter sanja z odprtimi očmi in z rokami. Jovanovičev talent je presenetil celo uglednega slovenskega ilustratorja, slikarja in grafika Jožeta Ciuho, ki je leta 1958 izbral dve njegovi risbi za objavo v mladinskem časopisu Mlada pota. Ive Šubic je znal prisluhniti njegovi risarski govorici, slikarka Alenka Gerlovič ga je primerjala celo s hrvaškim velikanom naivne umetnosti - Ivanom Generalićem, predstavitve mape njegovih ilustracij, nastalih po motivih izbranih pesmi iz slavne knjižice Pesmi štirih so se udeležili vsi štirje pesniki: Kajetan Kovič, Ciril Zlobec, Janez Menart in Tone Pavček. Petrovo delo je med prvimi opazil v 50. letih prejšnjega stoletja tudi umetnostni zgodovinar in prevajalec Ivan Stopar, takrat še neznani mladi novinar, ki je o njem napisal članek. Jovanovič je svoje risbe objavljal skupaj s Francem Mesaričem, Milanom Bizovičarjem in Mersadom Berberjem, sledile so reportaže v tujih časopisih in oddaja o njem na televiziji. Prvo samostojno razstavo mu je pripravil umetnostni zgodovinar in ravnatelj Loškega muzeja Škofja Loka Andrej Pavlovec 2. septembra 1966 v galeriji na gradu v Škofji Loki. Umetniški preboj in afirmacijo v slovenskem prostoru je dosegel dve leti kasneje na prvi Formi vivi v Kostanjevici, kjer je z velikim uspehom ustvarjal in razstavljal v družbi akademsko šolanih in svetovno uveljavljenih kiparjev. Postal je znan, nikoli pa mu ni padlo na pamet, da bi zapustil domačijo v Dolenji Žetini pri Javorjah. Kot človek je ostal skromen in preprost, kot umetnik pa je postal odločen in samozavesten.
Veličina Petra Jovanoviča, ki s svojo značilno umetniško govorico že pol stoletja navdušuje mlado in staro, izhaja iz otroške neposrednosti, čistosti in vsebinski jasnosti likovnega izraza, ne glede na medij v katerem ustvarja. Jovanovičev umetniški svet je pester tako po vsebini, oblikah, sporočilnosti kot tematiki. Navdih črpa predvsem iz domačega, hribovskega sveta in ljudi, še posebej otrok. Njegova izjemna likovna občutljivost se pogosto preplete s slovensko literaturo - prozo in poezijo. Obožuje Prešerna, Cankarja, Balantiča in Pavčka, blizu so mu svetopisemske zgodbe, privlačijo ga ljudske pripovedke in bajke. Ko motivno poseže po likih iz slovenske klasične književnosti, se Jovanovičeva kreativna energija še bolj razplamti, tako da iz na videz krhke ilustracije nastane avtonomna likovna pripoved, ki besedo nadgradi z novimi razsežnostmi. Za razliko od mnogih likovnih samoukov - samohodcev v slovenskem prostoru, se Jovanovič odlikuje s povsem originalnim umetniškim karakterjem, pretanjeno poetičnim ali himnično dramatičnim, v obeh primerih prepoznavnim in iskrenim. Njegova vizualna govorica tako v kiparskih kot risarskih tehnikah je preprosta. V svojim značilnem ekspresionističnem stilu reducira figuralne oblike in poenostavlja realistične elemente. Zdi se, kakor da bi z dletom ali sekiro čokatim lesenim panjem vdahnil življenje ter iz še tako grobe skulpture izvabil poteze nežnosti in človečnosti. Ves Petrov opus preveva simbolika, narativna zgoščenost in posebna pristnost, ki je v slovenskem likovnem prostoru redka. Poetičnost, globoko občutenje motivike, minimalizem in pomenska večdimenzionalnost so pokazatelji umetnosti, ki z dekorjem - značilnostjo slovenskega likovnega samorastništva, nima nič skupnega. Jovanovičeva tvornost ni sama sebi v namen: je vsebinsko pomenljiva, estetsko dovršena in kot taka dragocena. Njegovo slikarstvo je naravnano k naravi in bogastvu njenih pojavnih oblik, v razmerju do avtorjeve umetniške občutljivosti pa se preverja in potrjuje. Po umetniški plati ustvarjalca zanima človek v duhovnem, naravnem in urbanem kontekstu. Izbrano motiviko doživlja kot vrednota z duhovno komponento, ki se vzpostavlja in vibrira v intenzivnem odnosu med njim in materialom, s katerim dela. Ilustracije in rezbarska dela z enako močjo razkrivajo spoštovanje do lastne preteklosti in lastne kulture. So oseben, a vseeno vsem razumljiv komentar. Z odločnostjo in potenco Jovanovič ustvarja izčiščeno likovno pisavo, dinamično in v nadrobnostih igrivo, ki izpoveduje ljubezen do okolje, iz katerega izhaja in v katerem živi.
Peter Jovanovič je Sloveniji v kontekstu javnega prostora zapustil neprecenljivo likovno dediščino. Urbano podobo marsikaterega slovenskega kraja je nadgradil z estetskimi, vsebinsko zgovornimi javnimi spomeniki, ki so v desetletjih postali nepogrešljivi prostorski organizmi za kraje, kjer stojijo. Jovanovičevih kiparskih izdelkov (portretov in figuralnih kompozicij) ljudje ne dojemajo zgolj kot krasilne elemente v urbanem ali pol urbanem prostoru. To niso običajne skulpture iz lesa, temveč svojevrstni totemski objekti s posebnim pomenom. Ker so tematsko ubrani na osebe, dogodke in običaje, ki zaznamujejo mišljenjske tokove preteklih in polpreteklih časov, vzbujajo pri ljudeh občutke kulturne pripadnosti.
Med pregledovanjem in analiziranjem Jovanovičevo kiparstvo pravzaprav ne opazimo, da gre za kiparja samouka. Kot ustvarjalec ne izhaja je iz klasičnega kiparskega načina, a vendar vpleta v svoje koncepte izkušnje arhaičnega kiparstva in abstrakcije, jih razvija in nadgrajuje. V okviru lastne izraznosti se intuitivno in povsem naravno loteva izbrane motivike ter inteligentno povezuje realizem z abstrakcijo. Odlike Jovanovičevega načina so zajete v posrečeni kombinaciji stilne preprostosti, izrazne neposrednosti in občutka za modeliranje. Skulpture so izvedene v znamenju kompromisa med usmerjenostjo k plastični obliki in težnjami po stilizaciji. Znotraj Jovanovičevega opusa je veliko del, ki v popolnosti združujejo talent, izkušnje in bujno domišljijo. Mirko Juteršek je zapisal, da se v kiparstvu uveljavlja predvsem Jovanovičeva doslednost pri ohranjanju izrazite plastične polnosti. To drži, vendar je hotenje po polnosti opazno tudi pri risbah na papirju.
Jovanovičev kiparski ekspresionizem ima dva aspekta, ki obstajata drug ob drugem in se dopolnjujeta – lirski in dramatski. Oba nasprotujoča si principa sta prisotna na primer pri portretnih plastikah, kjer ustvarjalec (poleg simbolike) išče še psihološke karakteristike upodobljencev. Trpljenje podaja z razvlečenimi linijami teles, pri otroških obrazih pa so njegova glavna prizadevanja usmerjena v mehkobo linij, lirsko intonacijo in poudarjanje oči. Prek ženske figure se Jovanovič vrača k naravi, izrazni klimaks pa dosega z volumni razčlenjenih in razdelanih mas ter linij, medsebojno uravnoteženih v enkratno harmonično celoto. Melodioznost in intimnost je najbolj zaznavna v otroških glavicah (delno tudi pri ženskih aktih) in predstavlja nasprotje dramatičnosti večjih del, kot je na primer kip hlapca Jerneja, ki je hkrati monumentalen in ponotranjeno mističen.
V delih Petra Jovanoviča ima vsak likovni element posebno vrednost in moč; vsaka nadrobnost je domišljeno umeščena v raznovrstne in nepričakovane oblikovne in barvne konstelacije. Z darom za preobražanje naravnega v domišljijsko prelestnost, avtor niza rešitve, odmikajoče se od običajnih kanonov. Intimne interpretacije resničnosti tako postajajo estetski presežki, stkani iz senzibilnosti in sanj.
Peter Jovanovič nam s svojim opusom dokazuje, da akademska izobrazba nikakor ni pogoj za ekstremne likovne dosežke in za doseganje kvalitetne ravni v upodabljajoči umetnosti. Očitno je v ustrezni kombinaciji talenta, naravne inteligence, umetniškega navdiha in predanega dela recept za tvornost, ki je v premenah časa postala obče dobro in ki bo (kot del loške umetnostno zgodovinske dediščine) še dolgo ostala v kolektivni lasti in spominu prebivalcev mnogih slovenskih mest in vasi.
Boštjan Soklič, kustos Loškega muzeja Škofja Loka
Razstava bo na ogled do 8.3.2018.
Sokolski dom je v času razstave odprt:
od torka do petka od 10. do 12. ure ter od 17. do 19. ure
ob sobotah od 9.30 do 12.30 ure
ob nedeljah od 9.30 do 12.30 ure in od 17. do 19. ure
prazniki: zaprto
PETER JOVANOVIČ – KRONIST SANJSKEGA SVETA
Kdor sanja podnevi izve veliko stvari, ki uidejo tistemu, ki sanja samo ponoči. E. A. Poe
Rojstvo moderne umetnosti ni botrovalo nastanku naivne umetnosti, vendar je zaradi odmika od akademizma veliko doprineslo k njenemu priznanju in uveljavljanju. Samorastniško umetnost kot obliko likovnega izražanja že od njenih začetkov spremljajo mnoga vprašanja in dileme: od razhajanj v smislu terminoloških opredelitev (izvirna, narodna, primitivna, samorastniška, ruralno amaterska, naivna…) do končne definicije. O vsem tem se da na široko razpravljati, nikakor pa se kvalitetni samorastniški tvornosti ne more oporekati izvirnosti, estetske vrednosti in pomena. Likovni program Sokolskega doma v Škofji Loki smo obogatili s razstavo slikarskih in kiparskih del Petra Jovanoviča, samorastnika izpod Blegoša. S to razstavo se pridružujemo praznovanju njegovega častitljivega življenjskega jubileja – 80. letnice, na ogled pa postavljamo selektiven izbor avtorjevih del v različnih umetniških tehnikah in formatih, nastalih v različnih ustvarjalnih obdobjih in ciklih. Gre za risbe s srebrnim in zlatim svinčnikom na papirju, risbe s črnim tušem in barvnimi tuši ter kipe iz lesa.
Peter Jovanovič je sodobni ljudski umetnik in individualni raziskovalec izbranih likovnih medijev. Čeprav se ni učil pri slavnih mojstrih in ni nikoli prestopil praga likovne akademije, ga slovenska umetnostnozgodovinska stroka ne more in ne sme prezreti. S svojim opusom dokazuje, da spada med najpomembnejše slovenske likovne samorastnike. Profesor Ivan Golob je o njem pred desetletji napisal, da Peter sanja z odprtimi očmi in z rokami. Jovanovičev talent je presenetil celo uglednega slovenskega ilustratorja, slikarja in grafika Jožeta Ciuho, ki je leta 1958 izbral dve njegovi risbi za objavo v mladinskem časopisu Mlada pota. Ive Šubic je znal prisluhniti njegovi risarski govorici, slikarka Alenka Gerlovič ga je primerjala celo s hrvaškim velikanom naivne umetnosti - Ivanom Generalićem, predstavitve mape njegovih ilustracij, nastalih po motivih izbranih pesmi iz slavne knjižice Pesmi štirih so se udeležili vsi štirje pesniki: Kajetan Kovič, Ciril Zlobec, Janez Menart in Tone Pavček. Petrovo delo je med prvimi opazil v 50. letih prejšnjega stoletja tudi umetnostni zgodovinar in prevajalec Ivan Stopar, takrat še neznani mladi novinar, ki je o njem napisal članek. Jovanovič je svoje risbe objavljal skupaj s Francem Mesaričem, Milanom Bizovičarjem in Mersadom Berberjem, sledile so reportaže v tujih časopisih in oddaja o njem na televiziji. Prvo samostojno razstavo mu je pripravil umetnostni zgodovinar in ravnatelj Loškega muzeja Škofja Loka Andrej Pavlovec 2. septembra 1966 v galeriji na gradu v Škofji Loki. Umetniški preboj in afirmacijo v slovenskem prostoru je dosegel dve leti kasneje na prvi Formi vivi v Kostanjevici, kjer je z velikim uspehom ustvarjal in razstavljal v družbi akademsko šolanih in svetovno uveljavljenih kiparjev. Postal je znan, nikoli pa mu ni padlo na pamet, da bi zapustil domačijo v Dolenji Žetini pri Javorjah. Kot človek je ostal skromen in preprost, kot umetnik pa je postal odločen in samozavesten.
Veličina Petra Jovanoviča, ki s svojo značilno umetniško govorico že pol stoletja navdušuje mlado in staro, izhaja iz otroške neposrednosti, čistosti in vsebinski jasnosti likovnega izraza, ne glede na medij v katerem ustvarja. Jovanovičev umetniški svet je pester tako po vsebini, oblikah, sporočilnosti kot tematiki. Navdih črpa predvsem iz domačega, hribovskega sveta in ljudi, še posebej otrok. Njegova izjemna likovna občutljivost se pogosto preplete s slovensko literaturo - prozo in poezijo. Obožuje Prešerna, Cankarja, Balantiča in Pavčka, blizu so mu svetopisemske zgodbe, privlačijo ga ljudske pripovedke in bajke. Ko motivno poseže po likih iz slovenske klasične književnosti, se Jovanovičeva kreativna energija še bolj razplamti, tako da iz na videz krhke ilustracije nastane avtonomna likovna pripoved, ki besedo nadgradi z novimi razsežnostmi. Za razliko od mnogih likovnih samoukov - samohodcev v slovenskem prostoru, se Jovanovič odlikuje s povsem originalnim umetniškim karakterjem, pretanjeno poetičnim ali himnično dramatičnim, v obeh primerih prepoznavnim in iskrenim. Njegova vizualna govorica tako v kiparskih kot risarskih tehnikah je preprosta. V svojim značilnem ekspresionističnem stilu reducira figuralne oblike in poenostavlja realistične elemente. Zdi se, kakor da bi z dletom ali sekiro čokatim lesenim panjem vdahnil življenje ter iz še tako grobe skulpture izvabil poteze nežnosti in človečnosti. Ves Petrov opus preveva simbolika, narativna zgoščenost in posebna pristnost, ki je v slovenskem likovnem prostoru redka. Poetičnost, globoko občutenje motivike, minimalizem in pomenska večdimenzionalnost so pokazatelji umetnosti, ki z dekorjem - značilnostjo slovenskega likovnega samorastništva, nima nič skupnega. Jovanovičeva tvornost ni sama sebi v namen: je vsebinsko pomenljiva, estetsko dovršena in kot taka dragocena. Njegovo slikarstvo je naravnano k naravi in bogastvu njenih pojavnih oblik, v razmerju do avtorjeve umetniške občutljivosti pa se preverja in potrjuje. Po umetniški plati ustvarjalca zanima človek v duhovnem, naravnem in urbanem kontekstu. Izbrano motiviko doživlja kot vrednota z duhovno komponento, ki se vzpostavlja in vibrira v intenzivnem odnosu med njim in materialom, s katerim dela. Ilustracije in rezbarska dela z enako močjo razkrivajo spoštovanje do lastne preteklosti in lastne kulture. So oseben, a vseeno vsem razumljiv komentar. Z odločnostjo in potenco Jovanovič ustvarja izčiščeno likovno pisavo, dinamično in v nadrobnostih igrivo, ki izpoveduje ljubezen do okolje, iz katerega izhaja in v katerem živi.
Peter Jovanovič je Sloveniji v kontekstu javnega prostora zapustil neprecenljivo likovno dediščino. Urbano podobo marsikaterega slovenskega kraja je nadgradil z estetskimi, vsebinsko zgovornimi javnimi spomeniki, ki so v desetletjih postali nepogrešljivi prostorski organizmi za kraje, kjer stojijo. Jovanovičevih kiparskih izdelkov (portretov in figuralnih kompozicij) ljudje ne dojemajo zgolj kot krasilne elemente v urbanem ali pol urbanem prostoru. To niso običajne skulpture iz lesa, temveč svojevrstni totemski objekti s posebnim pomenom. Ker so tematsko ubrani na osebe, dogodke in običaje, ki zaznamujejo mišljenjske tokove preteklih in polpreteklih časov, vzbujajo pri ljudeh občutke kulturne pripadnosti.
Med pregledovanjem in analiziranjem Jovanovičevo kiparstvo pravzaprav ne opazimo, da gre za kiparja samouka. Kot ustvarjalec ne izhaja je iz klasičnega kiparskega načina, a vendar vpleta v svoje koncepte izkušnje arhaičnega kiparstva in abstrakcije, jih razvija in nadgrajuje. V okviru lastne izraznosti se intuitivno in povsem naravno loteva izbrane motivike ter inteligentno povezuje realizem z abstrakcijo. Odlike Jovanovičevega načina so zajete v posrečeni kombinaciji stilne preprostosti, izrazne neposrednosti in občutka za modeliranje. Skulpture so izvedene v znamenju kompromisa med usmerjenostjo k plastični obliki in težnjami po stilizaciji. Znotraj Jovanovičevega opusa je veliko del, ki v popolnosti združujejo talent, izkušnje in bujno domišljijo. Mirko Juteršek je zapisal, da se v kiparstvu uveljavlja predvsem Jovanovičeva doslednost pri ohranjanju izrazite plastične polnosti. To drži, vendar je hotenje po polnosti opazno tudi pri risbah na papirju.
Jovanovičev kiparski ekspresionizem ima dva aspekta, ki obstajata drug ob drugem in se dopolnjujeta – lirski in dramatski. Oba nasprotujoča si principa sta prisotna na primer pri portretnih plastikah, kjer ustvarjalec (poleg simbolike) išče še psihološke karakteristike upodobljencev. Trpljenje podaja z razvlečenimi linijami teles, pri otroških obrazih pa so njegova glavna prizadevanja usmerjena v mehkobo linij, lirsko intonacijo in poudarjanje oči. Prek ženske figure se Jovanovič vrača k naravi, izrazni klimaks pa dosega z volumni razčlenjenih in razdelanih mas ter linij, medsebojno uravnoteženih v enkratno harmonično celoto. Melodioznost in intimnost je najbolj zaznavna v otroških glavicah (delno tudi pri ženskih aktih) in predstavlja nasprotje dramatičnosti večjih del, kot je na primer kip hlapca Jerneja, ki je hkrati monumentalen in ponotranjeno mističen.
V delih Petra Jovanoviča ima vsak likovni element posebno vrednost in moč; vsaka nadrobnost je domišljeno umeščena v raznovrstne in nepričakovane oblikovne in barvne konstelacije. Z darom za preobražanje naravnega v domišljijsko prelestnost, avtor niza rešitve, odmikajoče se od običajnih kanonov. Intimne interpretacije resničnosti tako postajajo estetski presežki, stkani iz senzibilnosti in sanj.
Peter Jovanovič nam s svojim opusom dokazuje, da akademska izobrazba nikakor ni pogoj za ekstremne likovne dosežke in za doseganje kvalitetne ravni v upodabljajoči umetnosti. Očitno je v ustrezni kombinaciji talenta, naravne inteligence, umetniškega navdiha in predanega dela recept za tvornost, ki je v premenah časa postala obče dobro in ki bo (kot del loške umetnostno zgodovinske dediščine) še dolgo ostala v kolektivni lasti in spominu prebivalcev mnogih slovenskih mest in vasi.
Boštjan Soklič, kustos Loškega muzeja Škofja Loka
